Po sledeh foto arhiva

- september 01, 2018

Zadnji dan v Lumbardi, še nekaj slik iz 1988 imava v obdelavi. Potreben je izlet na otok Badija, ker v lokalnem TIC-u pravijo, da je velika zgradba na plaži tam. Potem skočiva še v Korčulo, da najdeva stopnice, kjer smo na skupinski sliki.

Izbrani prevozno sredstvo je t.i. Water TAXI, majhen rumen katamaran, ki večkrat dnevno poveže otoke pred obalo med Lumbardo in mestom

Korčula. Hop on, hop off dnevna karta nama omogoči, da z istim prevozom obredeva več ciljev. Na srečo je dan malo oblačen in rahla sapica vleče čez morje, tako da je klima ravno pravšnja za vožnjo z ladjico. Potuje pa se kar hitro, z enim vmesnikom postankom smo čez četrt ure že na Badiji.

Skrivnostna velika zgradba hitro razkrije svojo zgodbo - vse piše na

informativnih tablah. To je frančiškanski samostan iz 14. stoletja, trenutno ga nekaj obnavljajo. Najbrž ga morajo, saj je šele 15 let spet v cerkveni lasti, prej - torej tudi v času našega obiska - je bil 50 let pod upravo telovadnega društva Partizan, kjer verjetno nimajo podobnih interesov pri upravljanju nepremičnin kot menihi. Zapustili so nekaj sedaj uničenih športnih igrišč, po sliki sodeč pa so dovoljevali plažne aktivnosti (nošenje kopalk) tudi pred samostansko zgradbo, kar je sedaj prepovedano. Prijetna novost na otoku pa je 5 kilometrska sprehajalna pot ob obali celotnega otočka, s katero turist enostavno spozna krasne plaže na zadnji strani otoka, v urici pa je že lahko nazaj - preverjeno.

Scena je še ista, samo statistov je trenutno zelo malo

Je Jure sicer predlagal, da naj znova odigram prvo sardelico v vrsti, pa je plaža k sreči preveč umazana in tako sem se izognila posnetku v bikiniju prej in potem :-).

Tudi majhen otoček, ki sva ga tedaj z Mojco obiskala v poskusu daljinskega

plavanja, je še tam. Zdi se mi malo bolj poraščen, ampak drugega primernega kandidata nisem našel.

Verjetno smo tudi skupinske slike v majčkah na gugalnici v borovem gozdičku naredili tu, pa tiste gugalnice ni več. Kolikor se nas je tedaj spravilo nanjo, saj ni mogla dolgo zdržat.

Pomahava vodnemu TAXI-ju, da naju pobere na poti proti Korčuli, zadnji postaji foto-forenzične raziskave. Iščeva samo še lokacijo skupinske slike na stopnicah pod obzidjem. Po spominu smo v mestu Korčula tedaj iskali sledi Marca Pola, zdaj sva na koncu nekje našla hišo Marca Pola, ki je podrtija s spominsko ploščo, tudi muzej Marca Pola, kjer sem prodrl s krasno idejo, da nama ga tudi ni treba obiskati. Majhen odpustek ob koncu potovanja. Je pa v mestu prava veriga trgovin Marco Polo Shop, vsake 100m je ena. Staro mesto Korčula je prijetno, urejene uzke ulice, konobe, filigran, kak butik, kot počitniško staro mesto mora biti. Občutek je prijetnejši kot v Dubrovniku, čeprav tudi tu najdeš kak mali Game of Thrones kotiček. Tudi iskanje lokacije slike je preprosto. Prehodiš mesto dvakrat po dolgem in počez, ne najdeš nič, pokažeš sliko trem starejšim gospodom, ki so ravno sredi popoldanske debate ob deci vina, in čez dve minuti si na pravem mestu.

Najina pot spominov se torej počasi zaključuje. Jutri naju čaka pot domov. Živi in zdravi so se vrnili tudi letošnji maturanti Šolskega centra Ravne. Le kakšna bo njihova zgodba čez trideset let_