Spet doma
Ob pol treh zjutraj sva končno doma. Hiša je temna. Poskusiva biti kar najbolj tiha, vendar se kmalu pojavi Katarina. Še v živo ji voščiva za rojstni dan in na hitro dobiva še nekaj informacij o njenem maturantskem izletu, ki se je po začetnih zapletih srečno končal. Sedaj pa hitro še po vsaj tri urice spanja pred novim delovnim tednom.
Na vratih spalnice naju pričakata velika balona v obliki številke 30. Kakšna lepa gesta! Nato odprem vrata in name se vsuje gora balonov. Prižgem luč in kar ne morem verjeti lastnim očem. Postelje ni videti, le zlati, črni in roza baloni veselo poskakujejo po sobi. Vstop je skoraj nemogoč. Smeje se prebijava do postelje. Vsa utrujenost je naenkrat mimo.
Leživa na postelji, pokrita z baloni in počutiva se kot otroka v igralnem bazenu polnem žogic. Krasen občutek. Katarina s telefonom veselo dokumentira dogajanje. To je namreč tudi del njene naloge.
Malo spanja pa vendar potrebujeva, zato nama ne preostane nič drugega, kot da se prestaviva v Lukanovo (vem da ni prav, samo po naše je Lukovo res čudaško :-) sobo. Na majhni postelji, z velikim nasmehom na obrazu končno zaspiva.
Jutro prekmalu pride. Pipi in Melkijad bi rekla Vstani, greva delat in tudi nama ne preostane nič drugega. Delovno dopoldne kar prehitro mine in še-le ob kuhanju kosila lahko znova pomislim na sinočnje presenečenje.
Res prijetna je misel, da imaš prijatelje, ki mislijo nate in vsi vzamejo čas, da ti pripravijo takšno presenečenje. Napihniti 300 balonov tudi ni mačji kašelj!
Seveda pomislim, kako so se režali, ko so napihovali vse te balone (saj so menda imeli mašinco). Ste poskusili kdaj prestaviti 300 balonov iz ene sobe v drugo? Idealna naloga za igre brez meja. Pet balonov ven, trije se skotalijo nazaj. Naslednji dan sva se spravila k stvari in jih preselila v klet (v vrtcu jih nočejo, ker so nevarni za majhne otročke, sva vprašala). Je trajalo več kot pol ure tudi z uporabo raznih sodobnih tehnik za premikanje balonov po stanovanju (brcanje z nogami zagotovo ni zmagovalna tehnika).
Popoldne se vsi zberemo, da malo proslavimo minule obletnice in predvsem zato, da že po tradiciji, s torto v obliki šole proslavimo prvi šolski dan našega letošnjega prvošolčka Nejca. Še en opomnik, da gredo leta hitro mimo, ne samo za nas, za otroke še hitreje.
Z zadovoljstvom opazujem dogajanje okoli sebe. Hiša je polna ljudi in veselega razpoloženja in čeprav je fraza, da je najlepše doma, že res oguljena, se zavem, kako resnična je, kajti dom je res tam, kjer so družina in prijatelji. Najboljše so neplanirane zabave, brez velikih priprav, ki se kar zgodijo. Ko povabiš ljudi in imajo vsi čas, poleg dobre volje prinesejo s sabo še kaj (mislim predvsem hrano ;-) ). Po takih žurih vedno z veseljem pomivam kozarce in krožnike!
Na vratih spalnice naju pričakata velika balona v obliki številke 30. Kakšna lepa gesta! Nato odprem vrata in name se vsuje gora balonov. Prižgem luč in kar ne morem verjeti lastnim očem. Postelje ni videti, le zlati, črni in roza baloni veselo poskakujejo po sobi. Vstop je skoraj nemogoč. Smeje se prebijava do postelje. Vsa utrujenost je naenkrat mimo. Leživa na postelji, pokrita z baloni in počutiva se kot otroka v igralnem bazenu polnem žogic. Krasen občutek. Katarina s telefonom veselo dokumentira dogajanje. To je namreč tudi del njene naloge.
Jutro prekmalu pride. Pipi in Melkijad bi rekla Vstani, greva delat in tudi nama ne preostane nič drugega. Delovno dopoldne kar prehitro mine in še-le ob kuhanju kosila lahko znova pomislim na sinočnje presenečenje.
Res prijetna je misel, da imaš prijatelje, ki mislijo nate in vsi vzamejo čas, da ti pripravijo takšno presenečenje. Napihniti 300 balonov tudi ni mačji kašelj!
Seveda pomislim, kako so se režali, ko so napihovali vse te balone (saj so menda imeli mašinco). Ste poskusili kdaj prestaviti 300 balonov iz ene sobe v drugo? Idealna naloga za igre brez meja. Pet balonov ven, trije se skotalijo nazaj. Naslednji dan sva se spravila k stvari in jih preselila v klet (v vrtcu jih nočejo, ker so nevarni za majhne otročke, sva vprašala). Je trajalo več kot pol ure tudi z uporabo raznih sodobnih tehnik za premikanje balonov po stanovanju (brcanje z nogami zagotovo ni zmagovalna tehnika).
Popoldne se vsi zberemo, da malo proslavimo minule obletnice in predvsem zato, da že po tradiciji, s torto v obliki šole proslavimo prvi šolski dan našega letošnjega prvošolčka Nejca. Še en opomnik, da gredo leta hitro mimo, ne samo za nas, za otroke še hitreje.
Z zadovoljstvom opazujem dogajanje okoli sebe. Hiša je polna ljudi in veselega razpoloženja in čeprav je fraza, da je najlepše doma, že res oguljena, se zavem, kako resnična je, kajti dom je res tam, kjer so družina in prijatelji. Najboljše so neplanirane zabave, brez velikih priprav, ki se kar zgodijo. Ko povabiš ljudi in imajo vsi čas, poleg dobre volje prinesejo s sabo še kaj (mislim predvsem hrano ;-) ). Po takih žurih vedno z veseljem pomivam kozarce in krožnike!
Komentarji
Objavite komentar