Lumbarda 2018

Včeraj je bil dan na plaži. Ker "naših" Lubardskih plaž praktično ni več, sva šla z bicikli v divjino, iskat sedanje naj plaže. Vedno, ko jaz vodim izlet z bicikli, vzemite najbolj MTB kolo, z največjimi vzmetmi in blažilniki, in najširšimi gumami, kar ga najdete.  Seveda so imeli samo en tak bicikl. Moj je lep, bel, damski, jasno da je cestni. Vedno gre čez hribčke, po kamenju, skozi grmovje (vzemite dolge hlače!).  To pove sredi hriba, ko so moje noge že vse popraskane. Pa nazaj grede je treba vsaj malo potiskati peš v klanec...  Na nogah pa sandali na trakce z drsečimi podplati.  Sedanje plaže so na najvzhodnejšem delu otoka, ki je praktično nenaseljen.

Organiziran del je seveda posodobljen, z barom, obveznimi senčniki, plavajočimi tobogani in trampolini, potem greš pa malo levo, pa še malo levo, pa se prerineš skozi osate, bodičevje in na pol opuščene oljčne nasade, prideš na klasično dalmatinsko divjo plažo. Ostre skale, majhni skriti zalivčki, skoraj nikjer žive duše, mir (pa kak čoln in zablodelo otroško vreščanje v daljavi). Čisti odklop. Čez čas še škržatov ne slišiš več, ker njihovo oglašanje postane del tišine.  Skoraj idila, za kake tri ure, potem mi je pa že malo dolgčas. Pa ni problema, saj moram ugotoviti, kako prideva s kolesi iz teh rovt nazaj v civilizacijo. Očitno sva nekje v bivši vojni coni, par zapuščenih hiš, barak. Cesta pa kar kritična, če posebej, ko teta v izposojevalnici koles zabiča, da naj se drživa urejenih asfaltiranih cest, ker preluknjana guma "košta ekstra". Pa je šlo vse po sreči, vožnja nazaj med vinogradi in zelenjavnimi vrtovi (tule ljubijo brstični ohrovt in češnjev paradižnik, ki raste kot plezalka po tleh, kar brez opore) je prav prijetna. Seveda od tam naprej, ko sva znova na asfaltirani poti. En obcestni smerokaz me je malo presenetil, mar smo res tedaj "pustili trajne sledi"?  Sva namreč mislila, da sva se prva vrnila, pa temu očitno ni tako. Je Marko že pokupil pol kraja in ga zasadil s trtami, Simona H. je tukaj že jadrala.. pa je šla ekskluzivnost.

Sproti pregledujeva stare slike in poskušava najti iste lokacije. Tule v Lumbardi je na prvi pogled vse drugače. 

Na teh dveh slikah je ozadje (Pelješac) enako, ne?

 

Sami fejst kerlci, sicer malo blatni vendar...

V TIC-u izveva, da jih vojna, kar se tiče neposredne ogroženosti, ni prizadela. Se je pa takrat in še nekaj let po vojni mnogo mladih izselilo v tujino. Sedaj se vračajo in si tukaj gradijo svoje počitniške hiške. Z vrnitvijo turizma se je pokazala tudi potreba po izgradnji marine, ki so jo pričeli graditi pred dvajsetimi leti in dokončali pred desetimi. Zaradi njene izgradnje so porušili tedanjo glavno zgradbo našega hotela, ki je bil tik ob obali, tako da je sedaj recepcija nekoliko višje. Borovega gozdička ni več, ker so okoli nove zgradbe. Ostal je le vhodni portal, ki sedaj služi kot vhod na zunanjo teraso nove restavracije. Del sprehajalne poti ob obali so razširili in asfaltirali tako, da je primerna tudi za avtomobile. Jutri greva na otok Badija in v Korčulo, mogoče je tam še starega kaj ostalo.