Prihod v Lumbardo

Preden sva se podala na iskanje zalivčka, kjer smo se okopali, sva še enkrat prečesala stari del mesta. Tokrat popolnoma neobremenjena. Gneča na ulicah je bila precejšnja, mnogo je bilo organiziranih skupin, med njimi tudi maturanti z Gorenjske. Kot velika ljubiteljica Pirana, ki me kljub rednim obiskom še zmeraj znova in znova navdušuje, sem raje zavila v manj obljudene predele mesta. Jaz sem lahko sedel v senčki in izvajal mojo najljubšo turistično aktivnost - opazoval življenje v mestu. Ampak bil je dolgčas. Vsi so samo turisti, tu in tam kak poštar ali dostava pijače. Nobenih starih nonotov ali bakic na jutranji kafi. Nobenih domačih otrok, ki se smejijo čudnim nerodnim tujcem. Dubrovnik je za take že prevelik, to je dežela iz Game of Thrones, karkoli je že to. 

A je to kak artefakt iz serije? Ni čisto avtentično, ker gre na motor...

Skrite ozke uličice, tlakovane s kamenjem, so ponekod le še malo zavite v zelenje. Očitno tu še živijo stalni prebivalci mesta. Drugače je večina hiš spremenjena v trgovine, lokale ali počitniška stanovanja. Glede na množice obiskovalcev, ki se kar same zgrinjajo v mesto, lokalna oblast s privabljanjem turistov nima pretiranega dela. Kot lahko preberemo v časopisih, se namreč turistov že kar otepajo, še posebej tistih s križark, zasidranih pred mestom. Temu primerna je tudi podoba mesta.

Premalo je zelenja, klopc in prostorov za počitek in osvežitev. Enako kot v Piranu se ne zavedajo dejstva, da če bodo izgnali vse stalne prebivalce, bo mesto izgubilo svojo dušo. in od njega bo ostala le še filmska kulisa.

Sedaj pa na kopanje. Če lahko verjameva najinemu spominu, smo se okopali kar pod rdečkastim klifom, neposredno pod obzidjem mesta, malo pod samostanom. 

Najdeva potko, ki vodi proti morju in glej, dejansko prideva do samostana. Nova pot do morja je speljana mimo njega. Prideva do zaliva in pogled z morske strani je pravi. Spomnim se zvonika s tremi zvončki.

Našla sva pravi zaliv. Tu je zdaj javna plaža, celo en lokal s pijačo in uradno reševalko iz vode. Veliko pa se vseeno tu ni spremenilo v 30-ih letih. Skale, malo betonskih ravnin, smeti po kotih. Malo obiskovalcev, v Dubrovniku očitno kopanje in poležavanje na plaži ni prva prioriteta.

Skok v vodo, ki ima prijetnih 27 stopinj je osvežujoč, le morje ni več tako slano. Pa je šel en davni spomin po gobe, moje grlo še pomni tisto sol, zagotovo!

Po krajšem počitku je znova čas, da odideva naprej.

Korčula naju pričakuje.

Dvourna vožnja s katamaranom kar hitro mine in že se zasidramo v mestu. Kot prava turista naju pričakuje hotelski šofer z napisom LODRANT. Po desetih minutah vožnje zagledava napis LUMBARDA. Tukaj sva.

Pogled na zalivček iz hotelske sobe

Ozirava se naokrog in nič ni tako, kot sva si predstavljala. Stojiva še zmeraj pred edinim hotelom v mestu. Rezervirala sva sobo v depandansi tako, kot smo bili nastanjeni tudi mi. Borovega gozdička pred hotelom ni več, sedaj je tu bazen in pod njim restavracija. Podoba kraja je popolnoma spremenjena. Plaže pred hotelom ni več, sedaj je tu marina s privezi. Dobiva sobo v četrtem nadstropju, dvigala seveda ni. Soba je majhna, vendar čista. Imava pogled na morje!
Odpraviva se na krajši ogled kraja. Marina je dejansko spremenila celotno podobo in nič več nama ni poznano.

Ob morju se sprehodiva do plaže, kjer ste fantje lahko skakali v morje. Otoček, do katerega sta Mojca in Jure plavala, je še zmeraj tu. Povzpneva se do cerkvice na vrhu hriba, od koder je lep razgled. Opaziva množico novih hiš, ki so zrasle v tem času. Počasi se vrneva proti morju, kjer najdeva prijetno restavracijo. Dan zaključiva z res odlično večerjo. Hvala bogu, da je bila odlična, za 20. obletnico poroke se skoraj spodobi, ne? Tako je, če v življenju splaniraš vse na isti dan ;-) !