Sanjava že trideset let

Predzadnji dan v Lumbardi sva se s s kolesi odpravila še na drugo stran zaliva. Tu ni velikih javnih plaž, ker so počitniške hiške zgrajene tik ob obali in ima takorekoč vsaka lasten dostop do morja. Dolga betonska pot tik ob morju je potetovirana z napisi Slovenska pot . Tudi glasovi mimoidočih povejo, da smo tu doli precej domači . Morje je bilo toplo in mirno in Juretu je bilo žal, da nisva prinesla s sabo še SUP-a. Ob misli na transportne možnosti mi niti ni bilo tako žal. Ob poti sva izvedela, da so Lumbardo pred nami našli že stari Grki, ki so tu ustanovili svojo kolonijo. To dokazuje najdba Lumbarajske psefizme, ki je menda najbolj znan antični zapis na Hrvaškem. Original je shranjen v Arheološkem muzeju v Zagrebu. Zgodba o naselitvi Grkov izstopa z detajlom, da so ti prišli sem mirno, sklenili dogovor z lokalci o delitvi zemlje in postavili nov "demokratični" pravni red. Lumbarajska psefizma Tudi midva sva s sabo prinesla nekaj arhivskega materiala, naše...

Včeraj je bil dan na plaži. Ker "naših" Lubardskih plaž praktično ni več, sva šla z bicikli v divjino, iskat sedanje naj plaže. Vedno, ko jaz vodim izlet z bicikli, vzemite najbolj MTB kolo, z največjimi vzmetmi in blažilniki, in najširšimi gumami, kar ga najdete.  Seveda so imeli samo en tak bicikl. Moj je lep, bel, damski, jasno da je cestni. Vedno gre čez hribčke, po kamenju, skozi grmovje (vzemite dolge hlače!).  To pove sredi hriba, ko so moje noge že vse popraskane. Pa nazaj grede je treba vsaj malo potiskati peš v klanec...  Na nogah pa sandali na trakce z drsečimi podplati.   Sedanje plaže so na najvzhodnejšem delu otoka, ki je praktično nenaseljen. Organiziran del je seveda posodobljen, z barom, obveznimi senčniki, plavajočimi tobogani in trampolini, potem greš pa malo levo, pa še malo levo, pa se prerineš skozi osate, bodičevje in na pol opuščene oljčne nasade, prideš na klasično dalmatinsko divjo plažo. Ostre skale, majhni skriti zalivčki, skoraj n...

Preden sva se podala na iskanje zalivčka, kjer smo se okopali, sva še enkrat prečesala stari del mesta. Tokrat popolnoma neobremenjena. Gneča na ulicah je bila precejšnja, mnogo je bilo organiziranih skupin, med njimi tudi maturanti z Gorenjske. Kot velika ljubiteljica Pirana, ki me kljub rednim obiskom še zmeraj znova in znova navdušuje, sem raje zavila v manj obljudene predele mesta.  Jaz sem lahko sedel v senčki in  izvajal mojo najljubšo turistično aktivnost - opazoval življenje v mestu. Ampak bil je dolgčas. Vsi so samo turisti, tu in tam kak poštar ali dostava pijače. Nobenih starih nonotov ali bakic na jutranji kafi. Nobenih domačih otrok, ki se smejijo čudnim nerodnim tujcem. Dubrovnik je za take že  prevelik, to je dežela iz Game of Thrones, karkoli je že to .  A je to kak artefakt iz serije? Ni čisto avtentično, ker gre na motor... Skrite ozke uličice, tlakovane s kamenjem, so ponekod le še malo zavite v zelenje. Očitno tu še živijo stalni prebivalci me...

Od Dubrovnika 1988 se ne spomnim skoraj nič... Včerajšnji sprehod po Starem Gradu mi ni priklical nobenih vizualnih spominov. Mogoče se je tu toliko spremenilo, samo ko nimam pojma o Game of Thrones, pa ne znam sledit. Tujci s celega sveta prihajajo sem na željo svojih otrok starih 10-12 let, da vidijo originalne scene iz serije.  Skoraj nič pomeni, da se spomnim temnomodre in neznosno slane vode v zalivčku pred starim mestom, kjer smo se kopali. Tega se spomnim tudi jaz. Bom danes preveril vodo.  Potem se spomnil "škandala" s "pristnim filigranskim srebnim" nakitom, ki ste ga dekleta kupovala, pa se je v morski vodi stopil v 5-ih minutah. Dober izgovor, da mi ni bilo treba včeraj nič kupit. Menda bo danes... Tretja stvar je pa ta obljuba, tukaj na obzidju spet, čez 30 let. Ampak samo to, ne zakaj, od kod ideja, je bil še kdo zraven, nič. A ja, še rahel zvin noge se je tedaj zgodil. Tudi sama ne vem, kako je do te obljube prišlo. Ampak obljuba je obljuba in dane...

Da se ni dobro zanašati na železnice se je izkazalo že včeraj.  Najavljena 60 minutna zamuda se je naenkrat spremenila v 90 minutno. Kaj pa zdaj?  Vlak v Zagrebu naju ne bo čakal.  Ob 19.20 hitro preveriva še druge možnost prevoza in ugotoviva, da ob 19.35 izpred avtobusne postaje odpelje Flixbus. Čisto slučajno je prišel mimo... Nakup karte na spletu ni več mogoč, za višjo ceno pa lahko karti kupiva neposredno na postaji in tako še v zadnji minuti skočiva na avtubus, ki iz Nuernberg-a pelje do Zagreba. Predviden prihod ob 22.00 uri. Morda pa bo.  Naj gre v zaznamek, da jaz bi čakal (v tem sem kar strokovnjak). Vsaj do 20h še. Ampak ubogati je lažje in sva preizkusila še Flixbus metodo. FlixBus je povsem OK. Nov, čist, prav prijetna vožnja. A glej ga zlomka, čaka nas še slovensko-hrvaška meja, kjer ugotoviva, da če si mlad, črnolas, bradat in povrhu še iz arabskega sveta, tvoje življenje ni več enostavno. Vsi ostali potniki smo že peš prečkali mejo...

Začetek ni preveč obetaven. Vlak ima že v Ljubljani 60 minut zamude. Ena urica na kolodvoru v Zagrebu je že šla😥😍

30 let, pa vlak, pa dekle črnih las... Vsem pade na pamet Oto Pestner, ne? Že dneve, in tedne, in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih na vlak, ki prihaja. Oko je pripeto na okna, na vrata vagona in že spet se zavem, da sanjam že 30 let. To je bilo dekle črnih las in begavih oči to je bilo dekle, da bi zanj pozabil na vse noči. Bila je z menoj, bila sva oba prijatelja tedaj, zdaj le spomin na njene oči še živi. Tudi meni, če ravno slišim še melodijo v ozadju. Je pa moja zgodba tule še malo bolj osebna...