Sanjava že trideset let

Ena obljuba izpolnjena, tista druga, dana pred dvajsetimi leti, pa naj ostaja trdna kot dubrovniška utrdba, ki že stoletja kljubuje na vrhu pečine.   Da sva miselno in dejansko zaokrožila to potovanje, naju je pot peljala še nekam. Morebiti bo kdo rekel tja, kjer se vse konča ali pa kjer se prične nekaj novega, drugačnega in v tišini prižgala svečko za našo razredničarko Silvo.

Ob    pol treh zjutraj sva končno doma. Hiša je temna. Poskusiva biti kar najbolj tiha, vendar se kmalu pojavi Katarina. Še v živo ji voščiva za rojstni dan in na hitro dobiva še nekaj informacij o njenem maturantskem izletu, ki se je po začetnih zapletih srečno končal. Sedaj pa hitro še po vsaj tri urice spanja pred novim delovnim tednom. Na vratih spalnice naju pričakata velika balona v obliki številke 30. Kakšna lepa gesta! Nato odprem vrata in name se vsuje gora balonov. Prižgem luč in kar ne morem verjeti lastnim očem. Postelje ni videti, le zlati, črni in roza baloni veselo poskakujejo po sobi. Vstop je skoraj nemogoč. Smeje se prebijava do postelje. Vsa utrujenost je naenkrat mimo.  Leživa na postelji, pokrita z baloni in počutiva se kot otroka v igralnem bazenu polnem žogic. Krasen občutek. Katarina s telefonom veselo dokumentira dogajanje. To je namreč tudi del njene naloge. Malo spanja pa vendar potrebujeva, zato nama ne preostane nič drugega, kot da s...

Na svidenje prihodnjič, Lumbarda Vsakega izleta je enkrat, hitro, konec. Trik za končno zadovoljstvo je uživati na poti domov. 5 ur nabito polnega katamarana, 9 ur vlaka iz Splita preko Zagreba do Ljubljane, ponoči z avtom domov, zjutraj, z zamudo, v službo. Pa saj zato je dopust, da odklopimo stalne porabnike (predvsem) miselne energije, se priklopimo na sveže vire in si napolnimo baterije. Včasih ne uspe, tokrat pa bo kar šlo .  Vem, ker imam edini plan za jutri, da ugotovim in napišem in si narišem, kaj vse je v prihodnjih dneh v planu. Danes je še vse v megli, ki se dviga iz gozda nekje med Gospičem in Karlovcem.  Naj se kar skriva tu, do jutri je še cela noč. Cilj izleta je dosežen. Izpolnil sem iz neba padlo obljubo, dano sošolki daljnega leta 1988 na obzidju dubrovniškega starega mesta. Nisem pozabil. Glede na dejanski razvoj dogodkov po obljubi bi težko, ali ne ? Tudi ona ni. Prišla je točno, dan in ura ;-) Tudi turistično raziskovalni del izleta je ...

Zadnji dan v Lumbardi, še nekaj slik iz 1988 imava v obdelavi. Potreben je izlet na otok Badija, ker v lokalnem TIC-u pravijo, da je velika zgradba na plaži tam. Potem skočiva še v Korčulo, da najdeva stopnice, kjer smo na skupinski sliki.  Izbrani prevozno sredstvo je t.i. Water TAXI, majhen rumen katamaran, ki večkrat dnevno poveže otoke pred obalo med Lumbardo in mestom Korčula.   Hop on, hop off  dnevna karta nama omogoči, da z istim prevozom obredeva več ciljev. Na srečo je dan malo oblačen in rahla sapica vleče čez morje, tako da je klima ravno pravšnja za vožnjo z ladjico. Potuje pa se kar hitro, z enim vmesnikom postankom smo čez četrt ure že na Badiji. Skrivnostna velika zgradba hitro razkrije svojo zgodbo - vse piše na informativnih tablah. To je frančiškanski samostan iz 14. stoletja, trenutno ga nekaj obnavljajo. Najbrž ga morajo, saj je šele 15 let spet v cerkveni lasti, prej - torej tudi v času našega obiska - je bil 50 let pod upravo telovadneg...